Drugi konec spektra - DEIZEM je enako grešen

19/12/1989

Deizem je pogostokrat (nepravilno) etikiran kot “konzervativen”. Funkov in Wagnallov slovar definira deizem kot “verovanje, da je Bog ustvaril svet, ga podrekel naravnim zakonom, a se sam zanj ne zanima.” Nekateri maskirajo to slepo verovanje (“dež pada tako na pravične kot nepravične” - predrzno vzeto izven konteksta) za “Božjo usodo”. Usodni deizem? “Ali čebula pod drugim imenom diši drugače?”

Čeprav bi udeleženci te oblike “krščanstva”, naravno zatajili pripadnost te oblike, ima njihova teologija enaki izid. “Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.” Bogoskrunstvo je dodati Božji besedi in reči: “Bog danes ne deluje več tako.”

Ne smemo razviti izmišljeni človeški verski sistem, ki bi opravičil obstoj našega nizkega življenja teh preteklih stoletji. Je zelo nevarno, trditi drzne izjave o “doktrini” Božje nevoljnosti, da zlomi zakone narave za svoje ljubljene. In to samo zato, ker ti nisi nikoli tega izkusil. Božje posredovanje v življenja njegovih ljudi ni izumrlo. In tudi nikoli ne bo. On je še vedno ta, kot nam ga je Jezus razudel. Ljubeči Oče, ki “neprestano” rad da dobre darove in kruh iz nebes svojim otrokom.

Tiste trpeče kristjane, ki jim je pisal pisec Hebrejcev, je Bog vzpodbudil s tem, da jim je opisal Kristusovo moč, ki je delovala v njihovih očetih (Hebrejci 10-12). Poklical jih je, da se obrnejo na začetnika, avtorja, in dopolnitelja - tega, ki je usposobil njihove očete! To, kar je naredil v teh, ki so šli pred nami, lahko naredi tudi v tebi! In tako nam je napisal,

(Hebrejci 13:8)

“Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke.”

(Efežani 5:29)

“Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega mesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev (sedanjik, neprestano).”

Tudi vloga angelov je velikokrat pozabljena, in to v našo škodo …

(Psalm 91:9-11)

“Zares, ti, GOSPOD, si moje zatočišče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče; ne bo te zadela nesreča, udarec se ne bo približal tvojemu šotoru. Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih.”

(Matej 18,10)

“Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.”

(Hebrejci 1,14)

“Mar niso vsi ti le duhovi, ki opravljajo službo in so poslani, da strežejo zaradi tistih, ki bodo dediči odrešenja?!”

(Hebrejci 13,2)

“Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali.”

Sama narava krščanstva zahteva vero, ki dovoli, da Bog nadnaravno deluje. On posreduje in prekinja naravni potek dogodkov, zato da se lahko kaže za mogočnega odrešenika. Več kot to, biblična vera vedno pričakuje, da bo Bog deloval na mogočni način. On trenutno hrani in neguje svojo cerkev. Mi željno pričakujemo v občudovanju njegovo naslednjo genijsko delo. Delo, ki bo napredovalo njegove namene v nas in preko nas. In če imamo lahko namig iz zgodovine, lahko vidimo, da se bo Bog pokazal ter potrdil svojo besedo in svoj namen na način, ki je popolnoma nerazložljiv in nedojemljiv človeški logiki. Mogoče lahko poenostavimo stvari s tem, da se naučimo pomen biblične besede: “vera”.

(1 Janez 5:4)

“Kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.”

Kaj je ta vera?

(Hebrejci 11:6)

“Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.”

(Hebrejci 11:19)

“Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je – rečeno v prispodobi – dobil nazaj od mrtvih.”

(Rimljani 4:16-17)

“Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh, kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni.”

Je jasno, da je nemogoče zadovoljiti Boga brez take vera, takega zaupanja. Ponovno, lahko ga zadovoljimo edino, če ga vidimo kot očeta, ki “rad daje dobre darove svojim otrokom”, in ki posreduje v naših družinah, financah, službah, sosedih, otrocih, krizah in vseh mogočih dogodkih. Je preprosto, osnovno, normalno biblično krščanstvo, da se obrnemo na El Shaddai, Boga vsemogočnega, in željno pričakujemo, da bo slišal naš klic in nam odgovoril. Če ne, kaj je Jezus potem govoril, in živel, ko je bil tu na zemlji?! In kaj je potem sploh “molitev”? Ali je to, kar je pred kratkim neki “profesor” krščanske višje šole učil: molitev je enaka DT-ju, dobri terapiji?

Ali je vedno za čas in večnost, včeraj, danes, jutri in za vedno, Bog za nas opisal:

(Jakob 5:16-18)

“Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega. Elija je bil človek, ki je čutil kakor mi, toda ko je goreče molil, da ne bi deževalo, na zemlji ni deževalo tri leta in šest mesecev. Nato je spet molil in nebo je dalo dež in zemlja je rodila svoj sad.”

Ali je ta citat resničen? In če ne, kdaj je postal neresničen, zastarel, bajka od Boga? Ali je mogoče, da je problem na našem koncu? Ali ni v naših življenjih pomankanje spovedovanja in kesanja greha (a seveda v nedeljo, “zabava gre naprej”)? Ali so ljudje zares “pravični” v prioritetah svojega življenja in v skritih prostorih svojega srca? Ali je tam gorečnost, ki zahteva vero, da bo Bog odgovoril? Ali je mogoče, da bi bilo bolj iskreno, priznati naš greh pomankanja vere, kot pa izvesti novo teologijo o ravnodušnem in nezmožnem Bogu? Ali bi radi naredili Boga učenca Zenona? (Zenon je bil, tristo let pred Kristusom, ustanovitelj grške šole, ki je, med drugimi, povišal znanje na najvišje mesto. Njegova doktrina se je imenovala stoicizem.)

Ali moramo izumiti teologijo in krščanstvo, ki ju je nemogoče najti v Svetem pismu? Samo zato, da opravičimo svojo revščino? Živeti na koncu spektra deizma, je žalostno življenje. Zavrnitev “vidi in zahtevaj” pripetljajov je razumljivo. A “konzervativen” pogled tistih, ki prakticirajo grenkost, posmehovanje, razpravljanje in obrekovanje do tistih, s katerimi se ne strinjajo, je jasen dokaz, da tudi oni sami niso v stiku z Božjim srcem in Božjo besedo.

Nekateri od teh rugajo: “Če tako veliko veš, potem gremo na pokopališče in te želimo videti vzdigniti par ljudi od mrtvih.” “Strokovnjaki” posmehujejo: “Gremo s tabo v bolnišnico, kjer so bolniki z rakom in dokaži, da je res, to kar praviš!”

“Jezus jim je rekel: »Ali se ne motite zato, ker ne poznate ne Pisem in ne Božje moči?”

(2Timotej 3:1-5)

“Tole pa vedi, da bodo v poslednjih dneh nastopili hudi časi. Ljudje bodo namreč samoljubni, lakomni, bahavi, prevzetni, preklinjevalci, neposlušni staršem, nehvaležni in nesveti, brez srca, nespravljivi, obrekljivi, brez samoobvladovanja, divji, brez ljubezni do dobrega, izdajalski, predrzni, napihnjeni. Raje bodo imeli naslade kakor Boga, držali se bodo zunanje oblike pobožnosti, zanikali pa njeno moč. Tudi teh se izogiblji.”