Jezus, Peter in Pavel niso nikoli šli na pokopališče

19/12/1989

Čeprav je Bog vedno uporabil ljudi za njegova čudovita dela, se ni nikoli zgodilo, da so ti ljudje lahko delali, kar so hoteli po vsaki svoji volji in želji. Čudeži so bili narejeni preko njihovih rok, a ne preko njihove “moči ali pobožnosti”. (Apd.3:12) Če je tam avtomatična “moč”, ki nam omogoča, da lahko delamo naključne čudeže, preprosto zato, ker so čudeži preko ljudi še vedno bilično mogoči, potem, …

1.) Zakaj je apostol Pavel, pustil svojega dobrega prijatelja in sodelovca Trofima zelo bolanega v Miletu? Zakaj ni Pavel preprosto položil roke nanj in ga ozdravil? To ne bi bilo problem za apostola, a ne?

2.) Zakaj je Pavel pisal Timoteju (ki je bil prav tako apostol) in mu naročil, naj pije malo vina za pomoč pri njegovih pogostih želočnih problemih? Zakaj ni namesto tega, Pavel poslal čudežni robček po pošti Timoteju? (Apd. 19:11-12) Kakšni apostoli so bili to?

3.) Zakaj velika skrb preko Epafrodita, ki je bil na smrtni postelji? Seveda za “brata, sodelovca in sobojevnika” si bi Pavel lahko vzel malo časa, da bi ga ozdravil. Zakaj je s svojo apostolično močjo samo žaloval ob bratovi postelji in njegovi bližnji smrti. Ali bi se ti posmehoval in dvomil apostola Pavla? Jaz ne bi!

Mogoče že lahko vidiš, da zasmehovanje o pokopališčih ni biblično ali pobožno?

Opazi to:

(2Korinčani 12:12)

“Znamenja apostola so bila med vami storjena z vso potrpežljivostjo, z znamenji, čudeži in močmi.”

V kontekstu Pavlovega življenja to seveda ne pomeni, da lahko Pavel (ali kateri drugi apostol), l dela magične trike na prošnjo cinikov.

Sam Jezus je imel odgovor na tako zahtevo. “Če zares veruješ te stvari, potem pojdimo na pokopališče in ti lahko vzdigneš par ljudi od mrtvih. In če boš to naredil, ti bom jaz verjel, da Bog že danes dela nadnaravne stvari.” Kristus od Boga, je rekel takim:

“Če ne poslušajo Božji besedi, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.”

“Hudobni in prešuštni rod zahteva znamenje, toda ne bo mu dano znamenje razen Jonovega znamenja.”

Mogoče bi bilo v pomoč, da pogledamo malo več, v to, kar se meni zdi, je resnična narava čudežnega. Narava čudežnega brez Hollywoodskih pasti.

1.) Beri Apd. 13:9-12 in 14:19. Na Cipru je Pavel oslepil Elima. Glede na to, kar pravijo omenjeni citati ali je Pavel imel oblast nad “apostolsko močjo”? Očitno ne. Malo kasneje je zamudil odlično priložnost, da pokaže “dokaz svojega apostolstva”. Kakšna odlična priložnost, da oslepiš te, ki te želijo kamnjati do smrti! “Pavel, če si zares apostol, dokaži nam. Samo pomisli, kako učinkovito bi to bilo in koliko ljudi bo začelo verovati, če boš oslepil svoje napadalce.”

Pravzaprav, “nadnaravno” ni tako. In nikoli ni bilo.

1.) Beri Apd.17:1-34. Če je bil Pavel res apostol, ki dela čudeže, zakaj potem, za Atance, ni nardil predstavo luči? Potem bi mu verjeli, da je bil ta, “ki je poslan”, “apostolos”. A ponovno, to ni narava nadnaravnega. In nikoli ni bila.

2.) Pavel je rekel bratom in sestram v Galateji: “Veste, da sem vam prvikrat oznanil evangelij v slabosti mesa.” “Zdravnik, ozdravi sebe!” Ali je bil Pavel slepar, zato ker ni mogel ozdraviti sebe in svoje prijatelje kadar koli je hotel? Jaz res mislim, da ne. Evengelij po Hollywoodu in cerkev po Konstantinu in Rimu so uničili oba konca spektra! Nekateri živijo “gu-gu” in sledijo znamenja in čudeže. Drugi so tako odvrnjeni od teh zlorab, da so šli v ciničnost in deizem (ki je biblično nevera). Tam je boljša pot!

Dajmo odkriti še par več napačnih dojemanj, ki se tičejo “čudežnega” …

3.) Jakob, Janezov brat, je hodil z Jezusom v zavidni poziciji, kot en od treh, ki so bili najbližji Gospodu. On in njegovi ribičji partnerji, Peter in Janez, so bili vedno tam ob Gospodovi strani, kjer so dobivali posebno urjenje. Ti trije so bili edini učenci, ki so bili povabljeni na goro spreobrnjenja, obujenje mrtvega otroka voditelja shodnice in so bili v notranjem krogu v Getsemani. Tudi drugi apostoli Gospoda niso dobili tistega intimnega stanja in duhovnega gojenja, ki so ga bili deležni Jakob in njegova dva tovariša. Gotovo je imel Bog posebne načrte za Jakoba. Vsevedni Sin je uporabil toliko časa zanj, da bi Bog imel vsak razlog, da bi ga obdržal pri življenju, ali ne? In tu pride v zgodbo Herod. V apostolskih delih 12 najdemo, da je bil Jakob umorjen z mečem. To je bil Jakob sam in z vsemi temi “čudežnimi” apostoli okoli njega ali ni bilo tam nikogar, ki bi ga lahko varoval? Ali pa ga vsaj zdvignil od mrtvih? Jakobovo telo je bilo umorjeno. Seveda, če bi imel kdo kvalifikacijo, da bi ostal živ preko čudežne moči, bi to bil Jakob. A dejansko, Božje čudodelstvo ni tako. In nikoli ni bilo.

4.) V Apostolskih delih, poglavje 6 do 8, je prišel v vzpredje mlad mož in novi kristjan, Štefan. Kot je dr. Luka, pisatelj Božje besede v Apostolskih delih, napisal: “Štefan pa je bil poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi.” Ne gede na njegovo moč za delovanje čudežov, on ni imel proste roke, da dela kar koli hoče, kadar koli hoče. Če je imel to moč, potem je bil mazohističen, da je dovolil jeznim religioznim vodijam, da ga kamnajo z religioznimi kamni do smrti. In na vrhu tega neskladja vidimo, da so “pobožni možje pokopali Štefana in so glasnó žalovali za njim.” Seveda ne bi bilo nobenega problema, da bi ga apostoli, namesto žalovanja preprosto obudili od mrtvih. Po sodobnem mnenju so “ti apostoli sleparji”. Glede na 2. pismo Korinčanom 12:12 in Rimljanom 15:19 sploh ne zmorejo narediti “znamenja apostolov”. A samo mogoče niso bili sleparji. A samo mogoče smo mi ti, ki ne razumemo čudodelstvo. Ja, Bog uporabi posebne ljudi. In včasih tudi njihovo razločevanje:

(Apostolska dela 14:9-10)

“Sedèl je in poslušal Pavlove besede. Pavel ga je premeril z očmi, in ko je videl, da ima vero, ki bi ga lahko rešila, mu je zaklical z močnim glasom: »Vstani! Postavi se na noge!« In mož je poskočil in hodil.”

In včasih, glede na Božjo diskretnost, Bog lahko uporabi tudi njihovo senco ali celo robček božjega moža. (Apd, 5.15, Apd.19:11-12)! A tam je nekaj zelo izjemnega o naravi nadnaravnega, ki moraš videti.

5.) Jezus sam, “kamen iz Rossete”, ključ vsega prevajanja biblije, ni nikoli šel na pokopališče, razen da vzdigne od mrtvih svojega prijatelja Lazarja. Nikoli, da bi pokazal moč na lažni način. In prav tako ni naš Gospod obiskoval “oddelke z bolniki raka” ali kolonije gobavcev. Če si lahko predstavljaš tako ne Hollywoodsko možnost, potem moraš videti, da je dokaz, ki kaže, da Jezus ni naključno izvajal svojo “nadnaravno moč” skoraj prepravljen. In to je tudi res za njegove učence. Pomisli o času, ko je Jezus stal pri petih pokritih stebričih poleg Betesde, kjer je “ležalo veliko bolnikov: slepih, hromih in sušičnih.” Zdi se, da je tam Jezus ozdravil samo enega bolnika. “Jezus se je namreč umaknil, ker je bila tam množica.” Z vsem žalovanjem, suščinjo in bolečino, ki se je tam dogajala, lahko razumemo, da je Jezus stopil čez veliko zlomljenih teles brez kakeršnega ozdravljenja. Kako se je lahko to zgodilo? Ali je mogoče, da “Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče?” (Janez 5:19). To je, kar pravi Sveto pismo. Razmisli. In ponovno,

(Luka 5:17)

“Nekega dne je učil, zraven pa so sedeli farizeji in učitelji postave, ki so prišli iz vseh galilejskih in judejskih vasi ter iz Jeruzalema. In Gospodova moč je bila, da je ozdravljal.”

Ta citat ne spada na spekter “doktrine čudežnega.” Če je Jezus imel neomejeno avtoriteto, za delovanje čudežov, zakaj je potem Sveti Duh razločil čas, ko je bila “Gospodova moč, da je ozdravljal.” In zakaj bi Jezus delal edino to, kar je videl Očeta delati? “Zavezoval na zemlji, kar je videl Očeta zavezovati v nebesih.”